Fokus: Slikarstvo, grafika
Rojen leta 1956 v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Živi in dela v Podgorju pri Slovenj Gradcu.

Brez naslova, tetraptih, akril, platno, 240 x 70 cm

“ Za ustvarjanje Luke Popiča je značilno nenehno iskanje novih izraznih možnosti ter zavestno izogibanje motivom in načinom, ki bi ga lahko zapeljali v zaprt sistem ustvarjalne manire. Pred dvema desetletjema, ko se je prvikrat ambiciozneje predstavil likovnemu občinstvu, je bil izrazit figuralik, da bi se v nadaljnjem umetniškem raziskovanju temu odpovedal in se prepustil eksperimentiranju in iskanju likovnega nagovora, ki njega samega kot ustvarjalca in nas kot gledalca očara in prepriča z neposredno, včasih celo surovo močjo elementarne vizualne energije. S preigravanjem številnih slikarskih in grafičnih načinov – od lazurnega polaganja barv do nasičenih barvnih namazov, od ploskega in reliefnega kolaža do grafičnih tehnik globokega tiska ter unikatne kolagrafije in monotipije – so se podobe preselile v območje osvobojene, čiste likovnosti. Čeprav posamezne realizacije še povzemajo neposredne vtise iz okolja in se ohlapno navezujejo na prepoznavne motive, so v prvi vrsti neodvisne likovne senzacije, ki jih podčrtuje čutno otipljiva materialnost slikarske ali grafične teksture. Robato vzvrtinčena slikarska »magma«, ki jo na platno ali leseno ploščo v nikoli dokončani igri svetlobe in sence Popič nanaša z različnimi, tudi nekonvencionalnimi slikarskimi pripomočki, suvereno obvladuje celotno površino platna. Poudarjena snovnost je okrepljena še z uporabo različnih neslikarskih materialov in gradiv, ki reliefno vzvalovijo slikovno površino. Grobi, zrnati ustroj podobe brazdajo in razjedajo številne vreznine in brazgotine ter »informelsko« razprte amebaste strukture, ki dihajo v uravnoteženih kompozicijah, ko jim ne moremo nič več dodati in ničesar odvzeti.
Popičevo slikarstvo se osredotoča na razmislek, kako barva in tekstura ter v njo ujeta svetloba definirata prostor, čas in obliko. Obenem išče načine, kako vse tri premise zaobiti in jih združiti v eno samo občutje, v en sam izraz, ki je neposredna odslikava telesnega dotika z materijo … na konicah prstov ali čopiča. Brez povsem zavestne kontrole raziskuje tenko linijo med metafizičnim in realnim ter skuša prodreti k bistvenemu vprašanju percepcije: kako skozi čute prepričljivo interpretirati tako naše zaznave kot tudi skrivnost snovnega v fizičnem svetu, ki nas obkroža.
Popičeve slike se skušajo podobno kot dela velikih mojstrov ameriškega abstraktnega ekspresionizma impulzivno približati končnim resnicam sveta in našemu mestu v njem. Takšen, seveda nedosegljiv cilj, je morda pretenciozen, interpretacija pa je slišati pretirano in pompozno, a tisto kar tukaj šteje je zavestno prizadevanje in vztrajanje na poti, ki je včasih le slutnja nečesa, kar se vztrajno izmika. Ali ni izvirno poslanstvo umetnosti ravno hrepenenje po preseganju obstoječega in iskanju končnega, čeprav je vsakomur jasno, da takšna pot ne najde zadovoljivega konca? Popičeve podobe so zato onstran zgodb o posameznih stvareh in onstran individualnih pripovedi o ljudeh. Nagovarjajo z na videz skopim likovnim vizualnim jezikom, kar je najtežje, a obenem najbolj tenkočutno. Ritmično razburkana in občutljiva, zaokrožena in uravnotežena monohromna podoba se zavestno izmika (prepoznavnim) oblikam in sledi ekspresivnemu in spontanemu toku likovne misli. Luka Popič nas kot ustvarjalec zavestno, čeprav praviloma na način psihičnega avtomatizma, nagovarja povsem neposredno: z gesto in teksturo. Osamosvojena podoba pa nato z retoričnimi učinki haptičnosti poleg poudarjene fizične prisotnosti odslikava le še ustvarjalčevo temeljno eksistencialistično razpoloženje.”

Marko Košan, kustos, Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

SUK II, detajl, akril, platno, 132 x 200 cm

SUK III, detajl, akril, platno, 132 x 200 cm

(Fotografije: Tomo Jeseničnik)